Medijska ujetost med informacije in senzacije

Ko je državljan prebiral in poslušal razne klišeje o tem, kako so mediji pravzaprav zgolj ogledalo družbe, kako svojim bralcem, poslušalcem in gledalcem samo ponujajo to, kar tako ali tako sami hočejo, in tako dalje, se je težko znebil vtisa, da se nekdo spet norčuje iz njega. Še pred nedavnim je britanska izkušnja z R. Murdochom zelo nazorno pokazala, kaj se zgodi, če medije prepustiš zakonom trga. Poplitveno ekonomistično razumevanje, ki reducira vse skupaj na simetrično razmerje med ponudbo in povpraševanjem, je preprosto nesprejemljivo. Mediji so za kaj takega preveč pomembna zadeva. Če je včasih veljalo, da medijsko svobodo ogroža predvsem vsakokratna oblast, je danes jasno, da pomenijo enako grožnjo – če ne še večje – svobodni agenti trga. Pričujoči prispevek zato izhaja iz militantnega antiliberalističnega izhodišča: med državljani in mediji vlada asimetrično razmerje! V tej perpektivi se kaže kot skrajna hipokrizija vsak poskus, ki poskuša odgovornost za medijsko prekoračitev meja sprejemljivega preložiti na državljana kot porabnika medijskih vsebin. Mediji kot tovarna za proizvajanje informacij Če stvari produktivno poenostavimo, je mogoče reči, da so osnovni produkt medijev informacije. Informacija pomeni v svojem bistvu specifično obliko, ki jo medijski ustvarjalci podelijo predstavljenemu dogodku in ga tako naredijo javnega. Dogodek se torej nikoli ne kaže neposredno – če se hoče pokazati v sferi javnosti, se mora spremeniti v informacijo. Predstavljeni dogodek je potemtakem vedno dogodek, ki in kakor se kaže v določeni perspektivi – natanko tisti perspektivi, v kateri ga vidi medijski ustvarjalec. Iz tega je mogoče sklepati, da je vsaka informacija nujno pristranska. Pristranskost ni znak njene pomanjkljivosti, temveč njena narava. Vsak človek je ujet v določeno perpektivo, iz katere vidi le nekatere dimenzije dogodka. Bralec lahko vse skupaj mojstri tako, da si na primer predstavlja slikarske vajence pri risanju malega akta. Vsi imajo pred sabo isti akt, a vseeno so njihovi končni izdelki precej različni. Pri tem ni odločilno le mesto, s katerega opazujejo, ampak ravno tako tudi vtis, osebna naravnanost in tako dalje. Nekdo se bo osredotočil na erotično dimenzijo, drugega bolj zanima psihološka atmosfera, tretjega … Tako kot obstajajo slikarji, ki vidijo več in bolje, obstajajo tudi medijski ustvarjalci, ki se ne zadovoljijo z golo površino dogodka, ampak znajo prodreti v njegovo globino. Selekcioniranje in hierarhiziranje informacij Dejstvo je, da se vsak dan pripeti nepregledno število dogodkov, vendar pa je med njimi le malo takih, ki pridejo v medije in postanejo informacije. Mediji so se torej prisiljeni odločiti, kateri dogodki so za javnost pomembni in kateri ne. Brez dvoma gre za zelo odgovorno nalogo, kajti s selekcioniranjem na nek način določajo, kaj se je zgodilo in kaj ne. In natanko v tem smislu imajo prav tisti, ki trdijo, da mediji dogodke ustvarjajo – to seveda ni očitek, ampak opis njihovega delovanja. Dokler ostajajo mediji zavezani temeljnim vrednotam družbe, stvar pravzaprav ni problematična. Selekcioniranju sledi hierarhiziranje: pomembnejše informacije so poudarjene, postavljene na bolj vidna mesta, manj pomembne pomaknjene na rob. Mediji potemtakem odločilno določajo javni prostor, skupno stvar, odpirajo diskurz … Njihov vpliv in moč mnogokrat celo presegata vpliv in moč politike. Podobno kot pri politikih se je zato treba tudi tukaj vprašati, čigavim interesom v resnici sledi določen medij. Usoda demokracije je torej najtesneje prepletena z usodo medijev. Informacije proti senzacijam Zgoraj je bilo rečeno, da so temeljni produkt medijev informacije. Če zdaj stvar natančneje določimo, je treba priznati, da povedano velja predvsem za tradicionalne medije. Novi mediji namreč naznanjajo radikalne spremembe. Informacija deluje, poenostavljeno povedano, predvsem na kognitivni aparat prejemnika. Vsakdo ve, da besedilo od bralca zahteva določen napor, saj mora stvar prebrati in ob tem razmišljati. Senzacija deluje, nasprotno, na senzitivni aparat, se pravi, navezuje se na primitivne telesne nagone. V primerjavi z informacijo, ki ima, kot rečeno, posredni značaj, senzacija vedno deluje neposredno. Obenem pa senzacija nima dimenzije globine. To se zelo nazorno vidi pri pornografiji, kjer ni več nobenega smisla ali sporočila – možgani so preprosto "na off". Z novimi mediji se je očitno začel nek trend, ki kaže na postopen umik informacij v ozadje in prebijanje senzacij v ospredje. Komur so pri srcu stare dihotomije, lahko vse skupaj razume – kajpada z obveznim ščepcem soli, po možnosti ne gorenjskim – kot boj kulture proti naravi. Dejstvo je, da informacije s senzacijami ne morejo tekmovati. Kam vse to vodi, v tem trenutku ne zna napovedati še nihče, je pa jasno, da se poleg vseh prednosti v tem skriva tudi kup nevarnosti. Za razmislek morda samo naslednji primer: nemški univerzitetni profesorji filozofije se že nekaj časa navdušujejo nad vse večjim zanimanjem mladih za ta predmet. Obenem pa z veliko zaskrbljenostjo opažajo, da tako imenovani otroci informacijske revolucije niso več sposobni prebirati izvirnih besedil ključnih avtorjev. Zato so prisiljeni pripravljati gradivo, v katerem je stvar poenostavljena do skrajnosti. Zmanjšana sposobnost abstraktnega mišljenja? Morda, no, na prepričljiv odgovor bo vsekakor treba čakati še kar nekaj časa. Kot kaže, je tehnološki razvoj prišel do stopnje, na kateri je človek izgubil vsakršen pregled nad stvarjo. Vztrajanje pri mejah Zadnje medijske debate med drugim kažejo, da je trend prehoda od informacij k senzacijam v Sloveniji očitno trčil ob določen odpor. V teh polemikah je zagotovo smiselno podpreti stran, ki vztraja pri tem, da pornografske vsebine ne spadajo v resne medije – celo v tistih primerih ne, ko v njih (neprostovoljno) nastopajo delavci javnega sektorja. (Zanimivo, zainteresirana javnost ni dobila informacije, ali sta dotični osebi to počeli pred delovnimi obveznostmi, med njimi ali po njih. Kot kaže, je medijske ustvarjalce povsem prevzela senzacija …) Pri tem bo zanimivo opazovati vedenje slovenske Cerkve, kjer se ravno tako dogajajo spremembe. Še v osemdesetih je bila ta institucija precej konservativna. Mimogrede, v Veliki Britaniji, kjer čas velja za denar, sta dva prodajalca hišnih ljubljenčkov posnela glasbeni spot z naslovom It's a sin, v katerem sta genialno povzela bistvo osmih let slovenskega verouka v tistem času. V devetdesetih je potem sklenila brezsramni pakt z (neo-)liberalizmom in vsakdo ve, kako se je zgodba končala. Šele z novim papežem se je začel diskurz, ki vliva nekaj upanja. Kakorkoli že, v obravnavanem kontekstu je absolutno deplasirano vsakršno prelaganje odgovornosti na porabnike vsebin tako imenovanih resnih medijev. Če človek spremlja medij, ki se ima za resnega, tega zagotovo ne počne zato, ker bi v njem iskal pornografske vsebine. Po drugi strani pa se zaveda, da tega od takšnega medija konec koncev ne more niti zahtevati. Vsekakor bi bilo lepo, če bi se ob tem odgovorni uredniki resnih medijev malce zamislili in razmislili o svoji odgovornosti do javnosti.