M je za madame, Ž je za (d)žentelmen

Pomembnost teh dnevno podcenjujemo, stereotipi o njih pa nas dnevno zavajajo. Medtem ko dan brez WC-školjke začne (in tudi konča) še prek milijarde ljudi, tisti, ki se sproščajo s tem nepogrešljivim kosom pohištva, tam preživijo nepričakovano veliko časa (pri nekaterih je to logično, saj je WC vidno združen s knjižnico). Po podatkih raziskav povprečen človek sanitarije obišče osemkrat dnevno, torej okoli 2500-krat letno. Ob povprečni življenjski dobi tako človek dobro leto preživi na WC-školjki (ob tej dobi bi pričakoval, da bodo vsaj malce bolj udobne). Ocene sicer precej variirajo: po nekaterih virih je ta doba celo okoli tri leta, a to najbrž velja zgolj za posameznike, ki bolehajo za redko, a vsekakor prijetno "motnjo" (menda je ta bolj pogosta pri ženskah), in sicer, da velika potreba sproži orgazem (v osnovi sicer negativna besedna zveza "good shit" ob tem seveda dobi povsem drug pomen). A WC-školjka ni zgolj mesto za sproščanje in treniranje priljubljenih mobilnih iger. Je hkrati sila nevarno mesto, kjer na nas preži milijone bakterij, sama uporaba školjke pa je lahko tudi nevarna. Po nekaterih statistikah v ZDA okoli 40 tisoč ljudi letno ob uporabi tega keramičnega luksuza doživi različno obsežne poškodbe. Te so bile za britanskega kralja Georgea II. oktobra 1760 usodne, saj ga je padec z WC-školjke pokončal. Kot pisec za osebo, ki je bila zadolžena za tvorbo njegove osmrtnice, ne čutim drugega kot ogromne mere sočutja. Toaletni prostor pa je ob stičišču različnih izločkov, od katerih se ljudje z različno stopnjo vloženega truda poslavljamo, tudi stičišče stereotipov. Prvi je gotovo ta, da je WC najbolj umazano mesto, ki si ga lahko predstavljamo. Na žalost je naš mobilnik vsaj 20-krat bogatejši z bakterijami, saj je WC-školjka med najpogosteje očiščenimi predmeti v hiši. Pomislite le, kolikokrat vi s čistilom obdelate vaš ljubljeni iPhone. A zgodovinsko najbolj ukoreninjena je moško-ženska ločnica odnosa do WC-školjke. Ker se moški niso razvili do stopnje homo sapiensa in so ostali na stopnji homo erectusa, pač lulajo v tem položaju. Ženske – v slogu device Marije – tudi to telesno aktivnost izvedejo brezmadežno. Morda je to kdaj držalo, a brez napihovanja poročam, da je zgoraj omenjena dama (ki je najbrž le zamenjala pomen črk M in Ž na vratih ter se v moških sanitarijah olajšala pod vtisom, da M pomeni madame in Ž (d)žentelmen ) poskrbela za izdatno dekoracijo famozne deske. Na neki točki v zgodovini – morda ko je negativni PR spolno prenosljivih bolezni dosegel vrhunec – so ženske (vsaj v javnih straniščih) prenehale lulati sede in namesto tega prevzele čepeči položaj, ki ga bolj obvlada kakšen Herman Meier. Posledica je seveda naravna različica protipožarnega škropilnika, saj ženska anatomija ne ponuja merilnega mehanizma. Tovrstno smukaško simulacijo bi še razumel v kakšnem kampu, kjer je standard še vedno slavni "štrbunk", ne pa v središču Ljubljane. Če smo že pri kampih: po statistikah je v seriji WC-školjk najčistejša prva, zato je vedenje, ko gostje previdno, a zavzeto v toaletnih prostorih odpirajo ena vrata za drugimi, kot da so na TV-kvizu in iščejo glavno nagrado, precej brez pomena.