Izlet v trgovino po redno zalogo življenjskih potrebščin ni le vse dražje, temveč tudi vse bolj adrenalinsko opravilo, ki zahteva celotnega človeka.
Po večtedenskem opazovanju lahko potrdim, da so si tudi v trgovinskem okolju ljudje zelo zelo podobni.
Začetni zaplet
Začne se že na parkirišču, kjer je treba prevzeti obvezni nakupovalni voziček. To je seveda moško opravilo, še posebej ker so v nekaterih trgovinah vozički različno obarvani in to veleva razmislek. A kaj ko moški ne uporabljajo kovancev. Tudi če nekaj stane en evro, bo moški segel po bankovcu za 20 ali 50 evrov, ker kovanci so za moške zgolj okrasni predmet za na nočno omarico, zvočni dodatek k jaknam, in ne za plačilno sredstvo. Ženske, seveda, kot nabiralke, rade nabirajo tudi kovance.
Lov je odprt
Uspešen preboj med prodajne police seveda še bolj osvetli to antropološko ločnico med lovci in nabiralkami. Ženska skrbi za bazo – voziček –, moški pa letajo po trgovini kot brezglavi tekmovalci na kvizu, kjer morajo v omejenem času nabrati čim več izdelkov. A vsak izdelek, ki ga moški uslužno privleče do vozička, mora skozi ženski čitalnik črtnih kod, ki vedno ponudi enega izmed treh mogočih odgovorov (in z molkom implicitno podanih nadaljnjih navodil):
- izdelek je predrag, čemur sledi strog pogled, ki veleva pot nazaj, po cenejšo alternativo;
- izdelek je napačen (blagovna znamka ali količina ne ustrezata), čemur sledu spodbujevalni pogled, ki bodri v smislu "saj znaš, če hočeš, še malo ti manjka" in veleva ponovni izlet k isti polici;
- izdelka ne potrebujemo – tu je pogled madame usmerjen povsem drugam, saj nujnost tega izdelka ni in ne bo predmet pogovora. Množinska oblika, da tega nihče iz gospodinjstva ne potrebuje, seveda ni naključna.
Navidezna degustacija
Za razliko od izdelkov, ki jih ne potrebujemo, včasih radi okusimo kaj novega. K sreči nas v trgovinah vse pogosteje animirajo različni degustacijski pulti, pri katerih pa je še prostor za izboljšave. Ker v seksšop ne daš za pult mesarja, si kadrovanje na degustacijskem področju zasluži malce graje. A najhuje je to, da je vse, kar ponujajo, narezano tako na majhne koščke, da ne veš, kaj pravzaprav okušaš. Če želiš izvedeti, moraš kupiti celoten paket.
Blagajniški podvigi
Če je parkirišče zaplet, sprehod med prodajnimi policami vrh, je blagajna razplet, in to boleč. Soočeni smo namreč z množico različnih tipov blagajn, od katerih mi nobena ne ustreza. Blagajna za do pet izdelkov, blagajna za plačilo položnic in vrhunec – samopostrežna blagajna. Nikoli ne razumem, zakaj so se ljudje pripravljeni (pod lažno obljubo prihranka časa) spopadati z napravami, ki jim prijaznost vrača z glasnim kričanjem: "Položite izdelek v nakupovalno vrečko" ali "Počakajte na prodajalca". Kar potrebujemo, je blagajna brez vrste.
Foto finiš
A tudi tu se lahko zaplete, saj je sklepni del nakupa postal pravi večstopenjski kviz, kjer vas trgovina očitno želi popolnoma zmesti in iz vas iztisniti še zadnjih deset evrov. Ko namreč zložite vse na tekoči trak in blagajničarka konča skeniranje (v nekaterih diskontnih trgovinah je to hitrostno skeniranje doseglo skoraj stopnjo poklicnega športa), želite plačati, a ne morete, saj morate odgovoriti na vsaj tri vprašanja:
- Imate našo kartico?
- Boste plačali položnice?
- Boste vzeli še kilogram krompirja za en cent?
1
