Kdo mi jemlje dostojanstvo?

Ker sem eden redkih ljudi, ki ob vožnji z avtobusom raje gleda okoli sebe kot v svoj telefon (razen v primeru, ko mi to onemogoča prelepljenost z reklamami, seveda), za povrh pa zadnje čase zavoljo večjega duševnega miru malo špricam gledanje poročil in dnevne novice spremljam bolj po naslovih, nisem takoj vedela, kaj mi poskuša sporočiti jumbo plakat z vprašanjem Kdo mi jemlje dostojanstvo? Ob vprašanju, opremljenem s fotografijo delavca s čelado, sem najprej pomislila na primere, kot je Vegrad. Na vse propade podjetij v zadnjih letih, na stečaje in delavce, ki v kamero razlagajo, koliko let so pustili v nekem podjetju, to pa jih je ob postopnem nižanju in neizplačevanju plač nazadnje pustilo pred vrati. Na voznike tovornjakov, ki pod pritiskom lastnikov na prvo mesto postavijo cilj in varnost na drugo, v primeru nesreč in poškodb pa so pogosto prepuščeni sami sebi. Pomislim na preobremenjene medicinske sestre, pa na zdravnike, ki jih je premalo, hkrati pa jih veliko ne dobi službe. Paradoks, ki se norčuje iz dostojanstva poklica.

Kmalu (še prekmalu, če vprašate mene) se mi je posvetilo, da gre pri omenjenem oglasu pravzaprav za novo vladno akcijo v boju proti sivi ekonomiji, pri kateri se jim zdi bistveno predvsem trkati na vest državljanov. Pravzaprav niti ne toliko na vest kot na razumnost ("Vklopi razum, zahtevaj račun"), pa čeprav minister Židan meni, da je siva ekonomija predvsem moralni problem. In ko začne katerikoli vladni uslužbenec omenjati karkoli iz širšega področja morale, že avtomatično zastrižem z ušesi. Pogojni refleks.

Mogoče se je v zadnjem letu zasedba malce zamenjala, a vseeno so politiki, torej izbranci, ki vodijo državo, tisti, ki se oklepajo svojih stolčkov tudi takrat, ko so v pravnomočnem pravnem postopku, imajo težave s črnimi gradnjami, ob nižanju plač na svoje pozabijo, kosila v najbližji menzi pa so tako ali tako očitno neobdavčena in še subvencionirana. Sem ter tja komu dokažejo goljufanje pri izpitu ali ponaredek magistrskega dela, si privoščijo kakšen šovinistični izpad kar v parlamentu, hramu demokracije, na splošno pa za najljubši šport politikov še vedno velja preizkušanje gibljivosti hrbtenice in izogibanje odgovornosti. Tudi nova garnitura me še ni prepričala o nasprotnem. Sem pa prepričana, da potrebujejo le še malo časa. (Vsaka podobnost z najbolj znanim Alenkinim stavkom je zgolj naključna, res.)

O oglaševalski agenciji, ki bo vladnemu uradu za komuniciranje pomagala pri kampanji, raje ne bom, o njenem proračunu, ki letos znaša 120.000 evrov, prihodnje leto pa bo predvidoma 240.000, tudi ne. Meni se pač ne zdi toliko neposrečen vladni pristop k zadevi, kot pristop agencije k oglaševanju tematike z vprašanji kdo mi jemlje dostojanstvo, kdo mi jemlje varno starost, kdo mi jemlje zdravje in kdo mi jemlje prihodnost. Prva asociacija ni in nikoli ne bo siva ekonomija. Prva asociacija je v teh časih neučinkovita država. Tista, ki se trudi napolniti zdravstveno blagajno, a z ukrepi prej spodbuja sivo ekonomijo. Pa prisežem, da mi je pomembnost davkov pri delovanju socialne države povsem jasna. In še bolj mi je jasno, da je najprej na mestu gradnja zaupanja v državo, šele potem v davke. Logično zaporedje.

Kot običajno državljanko me ob pogledu na omenjene plakate tako ne sreča pamet, ki mi jo vlada tako želi, niti ne uvidim svoje zmote, ker se mi kljub rednemu plačevanju prispevkov iz naslova socialnega varstva in zdravstvenega zavarovanja kar zamegli pred očmi, ko vidim račun za zobozdravstvene storitve. Ne, kot povsem običajno državljanko me ob pogledu na plakate kvečjemu popade jeza. Vprašanje, kdo mi jemlje dostojanstvo, se mi zdi glede na dogajanje v bližnji preteklosti na področju politike, gospodarstva in sociale neznansko pokroviteljsko. Skoraj toliko, kot je trkanje na moralo. Kako lahko od državljanov pričakuješ proaktivnost in moralnost, če ni nobenega vzora? Riba smrdi pri glavi. Vprašanje ni, kdo jemlje dostojanstvo meni, ampak kdo ga jemlje državi. In predvsem – kdo in kako ga bo povrnil.