Kdo je pozabil na volitve

Pred skoraj točno letom dni, konec januarja lani, se je 49 odstotkov vprašanih v Delovi anketi opredelilo, da bi bile predčasne volitve najboljša rešitev politične krize. To je sprožila objava poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki je predsednikoma dveh največjih parlamentarnih strank očitala, da nista prijavila ali prepričljivo pojasnila izvora svojega premoženja.

Predčasne volitve so kot najboljšo možnost zagovarjali Državljanska lista, Socialni demokrati in posredno, z zavrnitvijo pogovorov o morebitni novi koaliciji, Slovenska ljudska stranka.

Tudi tisti, zlasti Pozitivna Slovenija, ki so dajali prednost oblikovanju nove vlade, so govorili o projektni vladi, ki bi v kratkem roku do dogovorjenega datuma predčasnih volitev izvedla le nekaj nujnih ukrepov. Zamisel projektne vlade je v omenjeni anketi podprlo le 29 odstotkov vprašanih. Če bi se to zgodilo, pa jih je kar 89 odstotkov menilo, da bi jo moral voditi strokovnjak, ki se s politiko še ni ukvarjal. Alenka Bratušek?

Danes o predčasnih volitvah ne govori nihče več – ne v vladi (razumljivo), ne v opoziciji (udobno) in ne na ulici (pomilovanja vredno). Dobili smo rešitev, ki je bila pred letom dni tako neverjetna, da v anketi o njej sploh niso spraševali. Politično sestavljeno koalicijsko vlado, ki namerava vladati do konca mandata.

Ali res ni več razlogov za predčasne volitve? Glavni razlog za pričakovanje predčasnih volitev pred letom dni je bil, da večina strank ni hotela sodelovati v vladi, ki bi jo vodila s poročilom KPK obremenjena Janša ali Janković. Ko se je zadnji umaknil v zakulisje, so si mnogi oddahnili in veselo stekli njegovi Alenki v objem. Ob tem so še mimogrede navrgli, da bi volitve v času krize destabilizirale državo. Ta izgovor so zdaj zapravili, saj nas prepričujejo, da je vlada pogasila najhujše požare in da nam gre počasi na bolje.

Toda ali res kdo verjame, da Janković nima vpliva na državno politiko? Imenovanje njegovega Gašparja za direktorja, prizanesljivost do njegovega policijsko preiskovanega ministra, strahopetno odlaganje kongresa, kjer bi se pokazalo, kdo res vleče niti v njegovi Pozitivni Sloveniji, ter medijska poročila o njegovih poslancih, ki kot s pokvarjenim garminom tavajo po Ljubljani in se hodijo opravičevat enkrat na Magistrat, drugič pa na Gregorčičevo – vse to pove dovolj.

Lahko bi se izgovarjali, da njegov vpliv ni več škodljiv, ker nova vlada prisega na visoke politične standarde in ima polna usta podpore boju proti korupciji. Res? Zakaj že je konec novembra, po devetih mesecih mandata vlade, ki je brez poročila KPK nikoli ne bi bilo, odstopila Klemenčičeva protikorupcijska četica? Rekli so, da zato, ker se kljub vsem političnim spremembam v resnici ni nič pomembnega spremenilo.

Ali po volitvah res ne bi bilo nič drugače? Običajen razlog za nasprotovanje predčasnim volitvam je, da se po njih itak ne bi nič spremenilo. Proti temu govori že rezultat zadnjih volitev, kjer sta v državni zbor prišli dve novi stranki in v vlado nekaj ljudi, ki se s politiko prej niso ukvarjali. Poleg tega so danes nekatere nove ali preurejene politične alternative (Solidarnost na levici, Nova Slovenija na desnici) že tu in ne čakajo na začetek uradne volilne kampanje. Da bi volitve prinesle spremembo, kažejo tudi zadnje ankete javnega mnenja. Vzel sem tri decembrske ankete (Delovo, Episcentrovo in anketo Ninamedie) in preračunal, kako bi bil sestavljen novi parlament. Pri tem sem upošteval samo odgovore tistih, ki so se opredelili za eno od ponujenih strank. Priznam, to je precej groba metoda in volilna kampanja lahko marsikaj spremeni, toda za občutek je to dovolj dobro.

Spremembe političnih preferenc, ki jih kaže tabela, so same po sebi še en dober razlog za predčasne volitve. Ko vodilna vladna stranka izgubi dve tretjini volivcev, se je treba vprašati o legitimnosti obstoječe sestave parlamenta in ne le vlade, ki jo je izvolil.

Predvsem pa tabela kaže, da bi volitve lahko prinesle tako imenovano očiščenje politike, o katerem se je po objavi poročila KPK veliko govorilo. Če bi sestava parlamenta po volitvah ustrezala anketam, bi se lahko uresničilo, kar si je takrat goreče želela večina strank: oblikovanje vlade brez vpliva Janše in Jankovića. Koalicijo bi se dalo sestaviti brez SDS in PS, kar v zdajšnjem parlamentu ni mogoče. Tragikomična politična ironija je, da v takšni "očiščeni vladi" po volitvah ne bi bilo Državljanske liste, ki je prva zahtevala odstop tako Janše kot Jankovića – ker se, glede na ankete, sploh ne bi uvrstila v novi parlament.

Bi bilo pred volitvami pametno spremeniti volilni sistem? Da. To je edini smiselni razlog, da se z volitvami še nekaj časa počaka, recimo do konca leta. Seveda pa bi bilo ta sicer upravičeni razlog vredno upoštevati samo, če bi obstajal neki resen politični načrt, da se v nekaj mesecih dogovori in sprejme potrebne spremembe ustave.

Glavna težava našega volilnega sistema je, da vedno pripelje do vlad z velikim številom majhnih in običajno tudi programsko zelo različnih strank. Malim strankam to daje možnost izsiljevanja v korist svojih ciljnih skupin in tako je njihov dejanski vpliv večji od njihovega deleža med volivci. Programska različnost koalicij pa onemogoča oblikovanje jasnih političnih smernic in odločno ukrepanje.

Zato bi bile dobrodošle vsake spremembe, ki bi omogočile oblikovanje manjših in učinkovitejših vladnih koalicij. Ena takšnih je dvig praga za vstop v parlament. Decembrski pogovor političnih strank s predsednikom države je dal občutek, da bi se lahko dogovorili za dvig s štiri na pet odstotkov. Verjetno bi bilo prag bolje postaviti še višje, na šest odstotkov. Zadnje volitve kažejo, da tudi tak prag ni previsok za nove stranke.

Če dvig praga omejuje stopnjo konkurence na političnem trgu, jo uvedba preferenčnega glasu, ki so jo tudi veliko omenjali po sestanku pri Pahorju, povečuje. V takšnem sistemu bi namreč volivci lahko izbrali kateregakoli izmed kandidatov, ki bi jih stranka ponudila v njihovi volilni enoti. To bi pomagalo zlasti novim in manjšim strankam, ki danes težko najdejo dobre kandidate za vseh 88 volilnih okrajev. Z nekaj prepoznavnimi obrazi, ki jim volivci zaupajo, bi lahko zbrale bistveno več glasov kot danes.

Kombinacija obeh sprememb bi lahko dala dobre rezultate. Preferenčni glas bi olajšal preboj novim strankam in dal ljudem več vpliva na izbiro konkretnih ljudi, ki so izvoljeni. Dvig praga pa bi zagotovil, da bi bila v državnem zboru in vladni koaliciji vsaj kakšna stranka manj.

Ob razpravah o volilnem sistemu bi bilo dobro oživiti še predloge ustavnih sprememb, ki jih je že pred časom zagovarjala zlasti SDS. Z njimi bi skrajšali postopek oblikovanja vlade po volitvah ter poenostavili pot do predčasnih volitev, če nastane politična kriza. Čeprav sem prepričan, da bi bile predčasne volitve že letos stvar elementarne politične higiene, glede na interese političnih strank ne verjamem, da se bo to zgodilo. Če bi zato, ker še nihče ne razmišlja predvolilno, lažje sprejeli opisane spremembe volilnega in političnega sistema, bi bili vendarle lahko vsaj s čim zadovoljni.