Kaj se je zgodilo s prihodnostjo Keynesovih vnukov

Provokacija? Morda, vendar nenamerna.

Glavna težava tiči v tem, da je v prevladujoči političnoekonomski perspektivi takšna izjava nujno razumljena kot nekaj ekscentričnega. Takšen način razmišljanja in gledanja na stvari postavlja današnjo dojemljivost brez dvoma pred težko preizkušnjo. Panoramsko razgledovanje vsekakor ni v modi. Žal se prepočasi uveljavlja spoznanje, da je ravno prevladujoča perspektiva tista glavna ovira, ki zastira pogled na vsako dolgoročnejšo rešitev.

Ko je J. M. Keynes razmišljal o krizi, po primerljivosti najbližji današnji, je v njej prepoznal nekaj začasnega, prehodnega. Revolucionarne tehnološke izboljšave so naznanjale čas, ko bo delo v kmetijstvu, rudarstvu in industriji lahko našla le še četrtina obstoječih delavcev. Zaradi teh sprememb naj bi družbo napadla nova bolezen, ki jo je poimenoval z izrazom tehnološka brezposelnost: "To pomeni brezposelnost, ki izhaja iz naše iznajdbe sredstev za ekonomizacijo dela, ki je ne more dohajati odkrivanje novih potreb po delu."

O rešitvi ekonomskega problema Ko je Keynes pisal Ekonomske obete za naše vnuke, je bil precej optimistično razpoložen. Pisalo se je leto 1930 in zdelo se je, da je vse skupaj še mogoče rešiti po neki kolikor toliko normalni poti. Do Hitlerjevega vzpona na kanclerski prestol je bilo še tri leta. Stalin je medtem na drugi strani z grozo spoznaval, da če obupno zaostala država v desetih letih ne bo ujela tehnološkega priključka z Evropo, bo to pomenilo njen konec.

Kot rečeno, Keynes je svoj optimizem – različni biografski viri zatrjujejo, da ta ni bil "metodološke" narave, ampak da je šlo za osebnostno naravnanost – opiral na tehnološki razvoj. Sklepal je, da bo človeštvo v stotih letih rešilo ekonomski problem, se pravi, konec bo boja za preživetje, osnovne eksistencialne potrebe bodo zadovoljene. (Pozorni bralec bo v tem kajpada brez težav našel vzporednico z razmišljanji o koncu zgodovine – najbrž ni naključje, da je ravno v tistem času Kojève, glavni arhitekt evropske integracije, Francozom razlagal Hegla.)

Seveda pa morajo biti za kaj takega izpolnjeni osnovni pogoji: odsotnost uničevalnih vojn, drastičnega povečanja števila prebivalstva in politike laissez-faire. Žal je bil izpolnjen samo drugi.

Pogubnost politike laissez-faire Keynes se je zelo dobro zavedal, da nereguliran trg pomeni kraljevsko pot v katastrofo. Kapitalizem ima po njem dve veliki hibi: proizvaja brezposelnost in poglablja neenakost. Poanta je v tem, da je obe mogoče rešiti po dokaj elegantni poti, potrebno je le nekaj truda, časa in dobre volje.

Težava nastopi v tistem trenutku, ko iskanje rešitev zaupaš trgu. Hitler je bil po instinktu keynesianec, zato je to hitro dojel in od tod njegova priljubljenost. Danes ljudje to zgodbo malce težje razumejo, ampak stvar sploh ni v tem, da bi bili Nemci tako rekoč že po naravi krvoločne zveri, ki komaj čakajo na iztrebljenje Judov itd. Ne, zgodba je mnogo bolj preprosta: večina je hotela samo delo, predvidljivost, osnovno socialno varnost itd. In Hitler je zagotovil natanko to: vsakdo je dobil delo, večina v tovarnah, na poljih in cestah, komunisti v koncentracijskih taboriščih. Odločitev zanj se na začetku prav gotovo ni zdela iracionalna. Pod njegovim vodstvom je Nemčija spet postala močna evropska država – tako zelo močna, da jo je na koncu lahko ustavila samo še Sovjetska zveza, ki je po številnih peripetijah in za grozljivo ceno le ujela tehnološki priključek s preostalim svetom.

O večnem vračanju enakega Keynes je nekoč predlagal – kot Anglež je imel smisel za humor –, naj vlada, če že ne najde pametnejšega dela, najame skupino delavcev, ki bo v jame zakopala denar, potem pa bo prišla druga skupina, ki ga bo izkopala in si z njim izplačala plače.

V današnjih časih se pravzaprav kar sama od sebe vsiljuje primerjava z veliko depresijo. Politika laissez-faire, večini bralcev bolj znana kot neoliberalizem, ki se je zdela po katastrofalni lekciji 2. svetovne vojne dokončno premagana, je ponovno na uničevalnem pohodu. Ali bo res treba lekcijo ponoviti?

Prejšnji teden je nacionalna TV predvajala dokumentarec z naslovom Koalicija sovraštva, ki se ukvarja s problematiko neonacističnih skupin v Sloveniji. Gledalec je lahko z zadovoljstvom ugotovil, da postaja Slovenija res "normalna" evropska država – za razvito Nemčijo sicer še malo zaostaja, ampak napredek je vsekakor očiten.

Neonacistične skupine seveda niso glavni problem, zato se z njimi ne splača preveč ukvarjati. Dejansko gre "zgolj" za odgovor, za ne preveč posrečeno obliko reakcije določenega dela družbe na posledice vseevropske politike varčevanja in zategovanja pasov. Mimogrede: v predvojni Franciji je bila zelo popularna formula L'antisémitisme est le socialisme des imbéciles (antisemitizem je socializem za imbecile).

Stvar je preprosta: pasove je nekaj časa še mogoče zategovati, ampak na neki točki bo nujno počilo. In tisto, kar bo sledilo, nekaterim zagotovo ne bo všeč.

O ukradeni prihodnosti Po Keynesu bi se morali danes pogovarjati o povsem drugih stvareh. Ena od posledic rešitve ekonomskega problema naj bi bila v tem, da bodo vnuki delali le še po tri ure na dan oz. petnajst ur na teden. Ali se je motil?

Dejstvo je, da današnja beda v Evropi ni nekaj nujnega, tako rekoč naravno pogojenega. Nasprotno, je posledica točno določene politike in distribucije bogastva. Danes je tako papežu kot tudi ameriškemu predsedniku jasno, da trenutna stopnja neenakosti predstavlja en velik problem. (Slovenija naj bi bila sicer po razpoložljivih podatkih tukaj izjema, se pravi, statistično gledano ima najmanjšo stopnjo neenakosti.) Zanimivo, letos je bilo celo v Davosu težko najti človeka, ki bi temu oporekal. Glavna argumentacijska strategija tržnih fanatikov bo šla zdaj seveda v smer izenačitve kritike neenakosti z zagovarjanjem (komunistične) egalitarnosti.

Največja slabost kritike neenakosti tiči v tem, da se vse preveč osredotoča na moralni vidik problema. V resnici je mnogo bolj pomemben politični argument: trenutna stopnja neenakosti spodkopava demokracijo! Ali drugače: finance so si podredile politiko.

Dilema letošnjih evropskih volitev: levi ali desni odklon – oba sta boljša. Evropa potrebuje streznitev.