Torek, 25. 2. 2014, 13.59
8 let, 4 mesece
James Patterson, pisatelj, ki piše čeke
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1
To je še posebej razvidno na angleško govorečem območju, kjer se ti lahko zgodi (to zgodbo je v enem svojih besedil opisala ameriška pisateljica Ann Patchett), da se, četudi živiš v srednje velikem mestu, podobnem Ljubljani, nekega dne zjutraj zbudiš brez knjigarne v lastnem kraju. Potem ko je pred nekaj leti v Ameriki in tudi drugod propadla knjigarniška veleveriga Borders in je ostal samo Barnes & Noble, so v zadnjem času znova vzniknile t. i. neodvisne, torej posamične knjigarne, ki so vezane na lokalno okolje.
Neodvisne knjigarne delujejo drugače od knjigarniških verig. Poudarjajo lokalne vrednote, ki jih korporacije ne morejo ponuditi. Na svojih potovanjih sem videl kar nekaj takih knjigarn, stojijo pa tako v manjših mestih kot v megapolisih, kot je Los Angeles. Gre za prijetno urejene, tople in vabljive prostore, ki skušajo poleg izbranih knjig prepričati tudi s svojo domačnostjo. Pogosto jim to tudi uspe.
Pred vhodom sem večkrat videl tudi izveske, na katerih opozarjajo, da: a) zaposlujejo lokalno prebivalstvo, b) plačujejo davke v lokalno blagajno, c) sodelujejo v raznih lokalnih kulturnih in humanitarnih projektih, č) neposredno sodelujejo pri izobraževanju lokalnih otrok itn. Na koncu pa je nekje med vprašajem in klicajem dodana poved, ki naj bi spodbudila k razmišljanju: "Vam kaj od tega ponuja tudi Amazon!?" Če so ti knjige pri srcu in če želiš imeti tovrstno kulturno ponudbo v lastnem kraju, moraš imeti res trdo kožo, da greš mimo take knjigarne, tvoja denarnica pa ostane v žepu.
Če ne poznate Jamesa Pattersona vsaj po imenu, vam to rahlo zamerim (kaj dosti pa ne), saj so njegove knjige ves čas izpostavljene na sprednjih policah najbolj prodajanih knjig v Ameriki, pa tudi drugod. Tudi v slovenščini jih je pri različnih založbah izšlo nekaj deset. Po nekaterih podatkih proda več knjig kot Stephen King, John Grisham in Dan Brown skupaj, vsak sedemnajsti v Ameriki prodani "hard cover", torej trdo vezana knjiga, pa naj bi nosil njegovo ime. Skupaj naj bi prodal že več kot tristo milijonov knjig. Če niste brali njegovih knjig, pa vam ne morem zameriti. Večinoma gre za povprečne, "letališke" kriminalke. Najbolj znan je po sagi s policijskim detektivom Alexom Crossom (z njim v glavni vlogi so posneli tudi filme Zbogom, dekleta, V pajkovi mreži in Alex Cross), v tej seriji pa bo letos izšla že dvajseta knjiga. Če rečem, da so njegove knjige pisane hitro, sem prepočasen. Njegove knjige so pisane ekspresno.
Patterson (sicer letnik 1947) je začel pisati že v 70. letih, vendar je do sredine 90. let hodil v službo, delal pa je pri oglaševalski agenciji J. Walter Thompson. Leta 1996 je nazadnje le pustil službo in se posvetil izključno pisanju, kar se je pozneje še kako poznalo pri kakovosti njegovih del. Verjeli ali ne, v zadnjih desetih letih je napisal skoraj devetdeset knjig. Samo lani trinajst. Na Wikipedii lahko preverite, da ima za letos že napovedanih kar petnajst knjig. Kako je to mogoče?
Večina njegovih knjig izhaja v serijah in soavtorstvu. James Patterson je majhna tovarna knjig, ki samo na strani založnika, ki izdaja njegove knjige, zaposluje kakih pet ljudi. Dva urednika skrbita za besedila, še trije ljudje pa se ukvarjajo s tem, da njegove knjige tekoče preidejo skozi ves založniški proces in se na koncu, z ustreznim marketinškim konceptom, znajdejo v knjigarnah. Sem omenil besedo marketing?
Neodvisne knjigarne so torej novi trend v založništvu in prodaji knjig. Nekateri bijejo plat zvona, da postajajo vse pomembnejše za preživetje tiskanega založništva, zato je nujno poskrbeti tudi za njihov obstoj in razvoj. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo na trend priklopil tudi nekdo, ki ima prvovrsten smisel za marketing.
Kot je pred dnevi poročal New York Times, se je James Patterson pred kratkim odločil za nenavadno pobudo, s katero želi pomagati neodvisnim knjigarnam. Če ga citiram po spominu: "Bogat sem in ni mi več treba prodajati knjig, tako da sem se odločil nameniti del svojega denarja neodvisnim knjigarnam, saj se mi zdi pomembno, da preživijo. Gre tudi za prihodnost naših otrok." Za začetek je za ta svoj projekt rezerviral milijon dolarjev.
Knjigarne so se odzvale. Pišejo mu prošnje za podporo, on pa oceni, ali je zanj njihova ideja sprejemljiva. Če mu je, napiše ček. In tako Pattersonovi čeki v vrednosti od dva tisoč do petnajst tisoč dolarjev potujejo po vsej Ameriki. Neki knjigarni je tako doniral denar za vzpostavitev sistema spletnega prenosa njihovih knjigarniških dogodkov (zelo dobra ideja, zakaj le bi bil živ nastop pisatelja omejen zgolj na neposredne obiskovalce knjigarne). Drugi je pomagal pri prenovitvi računalniškega sistema. Tretja je z njegovim denarjem zamenjala dotrajane preproge. Četrta si bo z dobljenim denarjem kupila kombi za leteče knjižne dogodke in knjižne sejme. Prejemniki čekov so navdušeni. Večinoma delujejo z zelo nizkimi proračuni, zato jim tovrstna finančna injekcija lahko reši težavo, ki bi bila drugače na mizi še nekaj let. Gre za klasično zmagovalno kombinacijo na obeh straneh.
Ne pozabimo, seveda, da bo Patterson letos izdal kar petnajst knjig. Lahko si samo predstavljam, kako si je s tako potezo dvignil ugled v knjigarniški druščini. Prav zanima me, kako bodo neodvisni knjigarnarji umestili njegove prihodnje knjige in katere police jim bodo namenili. Kot bi rekli Američani: "Ni take reči, kot je zastonj kosilo!" Bom preveril in poročal.
A po drugi strani se donatorski sistem kaže kot prihodnji model uravnavanja tržnih anomalij pri tistem segmentu potrošnje, ki s seboj nosi neko dodano vrednost. Kultura je v tem okviru, dostop do informacij tudi. Donatorski sistem financiranja Wikipedie lepo kaže, da določene storitve lahko delujejo tudi na tej podlagi.
Kaj se lahko naučimo iz tega v Sloveniji? Morda spoštovanja znanega pregovora "Put your money where your mouth is" (Naj vaš denar sledi vašim prepričanjem), ki se sicer nanaša predvsem na investiranje v segmente, ki jih zagovarjate tudi retorično, takoj za tem pa lahko tudi na doniranje in finančno podpiranje (z nakupovanjem) tistih urbanih in drugi vsebin, za katere mislite, da bi bilo dobro, če bi preživele tudi srednjeročno.
Povem vam: zoprno se je zbuditi v mestu brez knjigarne.
