Pred časom je okoli internetnih vrtincev zaokrožila ena od gostilniških šal o pomenih različnih dolžin krila.
Fotografija je prikazovala ženske noge, ki so delovale kot merilo z opisi za različne dolžine kril. Tam nekje sredi meč je bila izpisana beseda "starokopitno", pod koleni je bil napis "staromodno", sledila je dolžina "spodobno", krila, ki se končajo nad koleni, nosijo spogledljivke, sledijo jim provokativna krila, še krajša dolžina je nosila napis "prosi za težave", najkrajše krilo pa je brez ovinkarjenja označevalo cipo.
Težava je bila samo v tem, da fotografija pravzaprav ni bila šala, ki bi si jo okoli pošiljali za potrebe kratkočasenja, ampak je bila del umetniškega projekta o kulturi obsojanja žensk, o obravnavanju ženskega telesa kot objekta. Presenetilo me je, da nihče od tistih nekaj uporabnikov Twitterja, ki so zadevo delili s pripisom "lol" ali čim podobnim, ni videl dejanske poante. Bil je res precej prozoren kliše, ki je dosegel viralnost na spletu, pomenu fotografije pa nekako ni uspelo iti vštric z njim. Morda je precenjeval ljudi.
Bodi tiho in se smehljaj, sicer boš veljala za zateženo
Pogosto jih precenjujem tudi jaz; nisem namreč predvidela, da bo moje opozorilo na dejansko problematiko, ki jo sporoča fotografija, sprožilo ustaljen rafal o "feministični obremenjenosti" in igranju žrtve. Ko sem omenila nadlegovanje, s katerim se redno srečujejo ženske, sem dobila celo začudeno vprašanje, kako in kdaj naj bi se to dogajalo. Hm. Vsak dan?
Moram priznati, da me je naivnost vprašanja malo presenetila. Celo bolj, kot me vedno znova preseneti ogorčen upor moških, ki se jim na primer verbalno nadlegovanje v večini primerov zdi "zgolj prijaznost" in sploh nočejo dopuščati možnosti, da gre za zakoreninjeno kulturo nespoštovanja človekovega dostojanstva. Ženske vse skupaj samo razumemo narobe.
Konec lanskega leta je na primer zaokrožil tudi posnetek ženske v običajnih, temnih oblačilih, ki jo med desetimi urami hoje po New Yorku ogovori toliko neznanih ljudi, da ne omenjamo vsiljevanja in celo zasledovanja, da je vse skupaj videti kot mimohod antilope v zatočišču za leve med časom kosila. In seveda so se hkrati začele tudi polemike o tem, kako je bila večina moških "zgolj prijazna do nje", ženske pa smo res zatežene, če nas moti "preprosto pozdravljanje". Če bi nas ogovoril lep fant, nas sploh ne bi motilo, kajne? Prave snobovske frajle, če nas ne bi nihče povohal, pa spet ne bi bile srečne. In tako naprej.
Kriva, ker sem ženska
Dejansko je o tej problematiki precej težko govoriti, ker z njo avtomatično odpreš drugo fronto. Ni dovolj, da se počutiš nadlegovano – če to poveš na glas, kot naj bi bilo prav, se začnejo obtožbe o pretiravanju, igranju žrtve, pa racionaliziranje, pogojevanje in ves spekter pripomb "sama si si kriva", da ne omenjamo tarnanja o tem, da si moški po novem ne bodo upali niti pogledati več okoli sebe. Žal mi je, da se vaš milni mehurček razblinja šele v zadnjih letih, žal mi je, da je trajalo toliko let, preden smo začeli resno osvetljevati to problematiko. In žal mi je, če mislite, da je neželena pozornost problem ženske, ne tistega, ki vpije za njo na ulici.
A ne gre le za vpitje, pozdravljanje, trobljenje in žvižganje. Gre za domnevo, da lahko ženske na ulici pač ogovarjamo, saj so vendar na ulici (kaj na ulici, na svetu!) zato, da ugajajo pogledu, se podvržejo ocenjevanju in v resnici že prisotnost njihovih teles namiguje na spolnost. Gre za miselnost "sama si je kriva". Kriva sem, ker sem ženska. Ker sem ženska, mi lahko neznanec na ulici teži zaradi mojega oblačenja. Ker imam prsi, se lahko moški v gneči na Čopovi zanalašč zaleti vame. Ker sem oblečena v črnino, mi lahko mimoidoči neznanec svetuje, naj si nadenem kakšno barvo, polepšala me bo. Ker nosim krilo in hodim sama okoli po zatonu sonca, mi lahko mimo vozeči kolesar potegne krilo navzgor. Nedolžna potegavščina, kajne? Mhm.
"Zahupaj, če sem ti všeč"
So kdaj na ulici za vami vpili, kaj bi radi počeli z vašim telesom? So kdaj med nedolžnim nakupovanjem sadja pobuljili v vaše oprsje in ga primerjali z različnimi vrstami sadežev? So vas kdaj med čakanjem na prehodu za pešce vprašali, koliko računate? Komentirali širino vaših bokov? Se je kdaj šef ustavil tako blizu vašega stola, da se vas je dotikal – in ne po nesreči? Ali pa povedal kakšno popolnoma neprimerno šalo na račun vaših naključno pordelih kolen? Je kdaj poleg vas na prazni cesti avto upočasnil na hitrost vaše hoje in strašljivo vztrajal, dokler se ni prikazal kakšen drug udeleženec prometa? Ste se kdaj ob cesti počutili, kot da na hrbtu nosite list z napisom "zahupaj, če sem ti všeč"?
Če si ženska, ki pogosto uporablja javna prevozna sredstva, imaš dobre možnosti, da si že opazila voznika osebnega vozila, ki pri semaforjih pazi, da ustavi ob avtobusu in da ob oknu sedi ženska, ki ima dober pogled v njegov avto. Trikrat lahko ugibate, zakaj. Seveda obstajajo tudi osebki, ki skušajo na avtobusu otipavati srednješolke in to včasih počnejo tako subtilno, da se ti skoraj zdi, da je vse v tvoji glavi. Pa ni. Pomislite, da gre za vašo hčerko. Bi ji rekli, naj bo tiho, ali bi ji svetovali, naj vzroji?
Se vam zdi, da so možnosti, da bo vzrojila in postavila jasne meje nedotakljivosti svojega telesa, boljše, če sicer z zamahom z roko podpihujete miselnost "sama si je kriva"? Če jo naučite, da nihče ne mara težakinj in da je bolje biti tiho? Da je bilo njeno krilo prekratko in to pomeni dovoljenje za spolno nadlegovanje? In če bo kdaj napisala kolumno o tem, bo sama kriva za morebitne žaljive komentarje nanjo, kajne?
4
