Dopust od dopusta

Dopust kot telesna izkušnja Ta se začne že nekaj dni pred dopustom, ko poskušamo v dva koledarska dneva stlačiti 150 delovnih ur in pred odhodom postoriti prav vse. Ker smo seveda nenadomestljivi in edini vemo in znamo, kako se reči streže. Končno sledi trenutek sprostitve, ko se fizično premaknemo iz domačega okolja v oddaljen hotel, kjer nas zanima zgolj to, ali imajo dostop do interneta in če se v naslednjih 7 dneh obeta cunami. To drugo ni tako pomembno. Inkubacijska doba Po nekaj urah, v najboljšem primeru dnevu ali dveh, se začne prvi notranji upor. Upora proti močni notranji potrebi, da pogledamo, koliko sporočil nas že čaka in koliko zamujenih evrov smo že odlenarili. Dolžina upora je različna, a skoraj vedno se konča z buljenjem v elektronsko pošto. To sproži nov seznam počitniških aktivnosti. Kaj pa če? Prvo je seveda skrb glede tega, kaj vse nas čaka, ko se vrnemo nazaj. Temu bolečemu spoznanju, ki ga vseskozi spremlja slaba vest, da smo sploh odšli na dopust, sledi razodetje. Magični, a sila kratkotrajni trenutek, ko - ponavadi pod močnim učinkom še močnejših substanc - ugotovimo, da je v življenju še kaj drugega kot služba. To razsvetljenje včasih spremlja še eksistenčna kriza, ter izjemno kratek trenutek, ko pomislimo, da se sploh ne bi vrnili. Most, ki ga nikoli ne prečkamo Dopust se po sedmih dneh stresa, skrbi, samozablod in pogumnih fantazijah nenadoma konča. Sledi vrnitev v pisarno in 500 sporočil v elektronskem nabiralniku. Prva dva dneva po dopustu porabimo za to, da se prebijemo skozi vseh 500 nujnih sporočil in ugotovimo, da je 80 odstotkov teh vredno takojšnje poti v digitalni koš. Nenadomestljivi Kar sledi, je še hujše kot skrbi v vsem tednu dopusta - prepričanje, da smo bolj pogrešljivi, kot smo mislili, ter do dna Marjanskega jarka spodkopana predstava o lastni vrednosti. Spoznamo, da so pokopališča polna nenadomestljivih ljudi in počasi zlezemo v normalni način delovanja ter sanjamo, kako lepo bo, ko bomo šli naslednjič na dopust.