Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
2. 9. 2015,
20.38

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Sreda, 2. 9. 2015, 20.38

8 let

Dajmo otroške srčke v roke specializantu, klinični center vajencu in Slovenija gre naprej!

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Alojz Ihan

Novi vede UKC Andrej Baričič je v redkih javnih nastopih v prvem mesecu svoje funkcije pokazal, da morda pretirano osebno jemlje "medijsko gonjo" ob svojem imenovanju v pripravništvo za bodočega "generalnega direktorja UKC". Za to je takoj obtožil "omrežja", ki ga menda ne marajo, čeprav ima zgolj dobre namene!

Kaj pa če se ljudem le zdi nenavadno, da človek brez pilotskega izpita nenadoma sede v kabino letala, za katero so kupili vozovnice? Imeli smo že politično nastavljene amaterje Bavčarja, Šrota, Pavčka, Lovšina in še toliko drugih, zato se bi podobnim izkušnjam ljudje v prihodnje morda radi izognili.

Ko nekateri razumejo direktorski fotelj kot človekovo pravico Sploh pa je pri tako prozorni, politično inscenirani nastavitvi "direktorskega pripravnika" hecno, da ta toži o "omrežjih", ki ga menda nočejo. To lahko reče brezdomec, ki mu odrečeš nakup sendviča, direktorsko mesto pa ne spada med človekove pravice. Zakaj bi se torej počutil kot omrežni izobčenec človek, ki ga vladna politika tako prozorno, v dveh premišljenih korakih, rine na eno od strokovno in vodstveno najbolj kompleksnih funkcij v državi.

Če bi bilo namreč storjeno v enem koraku, bi ljudje množično začeli klicati psihiatrično pomoč za predsednika vlade in ministrico za zdravje hkrati. Z vmesnim vedejevskim medkorakom pa bo Slovencem, nagnjenim k inerciji, mogoče razložiti, da naj človek, ki se je že navadil svoje pisarne in tajnice, tam ostane še naprej, saj se do zdaj zaradi njega ni zrušil svet. Kar Slovencu zadošča za upravičenje stalne zaposlitve.

Kdaj je človek sposoben, da postane direktor bolnišnice A vendar ostaja dejstvo, da je direktorovanje velikim bolnišnicam s tisoč zaposlenimi in stomilijonskimi proračuni med najzahtevnejšimi vodstvenimi opravili, ki jih poznajo zahodne družbe.

V vsakem učbeniku o vodenju bolnišnic boste našli, da za ta posel dozori človek, ki;

– vsaj desetletje, bolje pa še pet let več, dela na vodstvenih operativnih funkcijah bolnišnice, kjer se v praksi spozna z vso logistiko zdravstvene oskrbe in tehnologij,

– dobi izkušnjo o pomenu posameznih oddelkov in metodologij za kakovost bolnišnice in njen finančni položaj,

– se nauči marsičesa o kratkoročnem in dolgoročnem usklajevanju poslovnih, strokovnih, akademskih in še kakšnih interesov v bolnišnici. Ob tem pa svoje izkušnje organizirano umešča s pomočjo podiplomskih programov izobraževanja na akreditiranih študijih s področja organizacije zdravstva, zdravstvene ekonomike, zdravstvenih tehnologij, vodstvenih spretnosti.

Tako delajo v resnih bolnišnicah Tako pravijo učbeniki in tudi realnost; zato velike bolnišnice, ki želijo ohranjati svoj status in kakovost, navadno vsaj pet let pred zamenjavo vodstva načrtno pripravljajo svojega izbranega bodočega šefa za prevzem funkcije. Če ni primernega človeka, pravočasno najdejo kadrovske agencije, da v mednarodnem prostoru poiščejo kandidata, ki je dokazljivo uspešno vodil podobno ustanovo.

Če gre za utečeno bolnišnico, ki ne potrebuje posebne revolucije, zadošča tudi direktor, ki se je izkazal pri vodenju nekaj manjše bolnišnice, na primer z več kot tisoč zaposlenimi v primeru UKC. Če pa je treba v bolnišnici kaj bistvenega spremeniti, preusmeriti, izboljšati, naj bi bil to vseeno preverjeno uspešen direktor primerljive bolnišnice, ki natančno ve, kako morajo biti procesi v ustanovi enakega velikostnega razreda organizirani, da vse skupaj deluje.

Negativna ocena za vodstvo UKC UKC je, sodeč po obeh nedavnih strokovnih poročilih, izrazito slabo vodena bolnišnica. Temelj vsega vodenja, finance, so tako ali tako katastrofa, ki je dosedanji direktor ni znal ali zmogel urediti, kar je že samo po sebi čista negativna ocena za direktorja.

Poročilo o srčni kirurgiji pa dodatno razkriva, da je vodstvo kljub obveščenosti dopuščalo, da je vrsto let, ob grozi staršev, deloval površen, nedorečen in otrokom nevaren program otroške srčne kirurgije.

Interese v ozadju, ki so enemu kirurgu omogočili desettisočaka plače na dan, drugega pa pregnali zaradi dvajsetkrat nižje vsote, naj proučijo kriminalisti, a vodstvo UKC vsekakor zasluži nezadostno strokovno in etično oceno, ker je z lažno obljubo o kakovosti v program (z monopolno pomočjo ZZZS) sililo bolne otroke, čeprav ni deloval.

Direktorja bi morali poiskati v tujini Iz opisanega sledi, da je vodstvena dediščina UKC slaba, celo porazna, in bi nov direktor moral bolnišnico in poslovanje okoli nje temeljito spremeniti. Sama po sebi se torej ponuja edina racionalna rešitev za novega direktorja, ki bi bil zmožen kaj spremeniti na bolje – poiskati novega v tujini, ker v Sloveniji pač ni primerljive bolnišnice.

Najti človeka, ki ima izkušnje s podobno veliko in v zdravstveni sistem podobno umeščeno bolnišnico. Za 150 ali 200 tisočakov na leto, kolikor v EU stane dober direktor (ameriški so vsaj dvakrat dražji), bi bilo vsekakor dobro dobiti nekoga, ki že ve, kako deluje dobra bolnišnica, in se ne bo na novo in na tisoč napakah učil, kako upravljati skoraj pol milijarde vreden proračun.

 

Samo človek z veliko znanja lahko prepreči katastrofe Upravljanje bolnišnic je v razvitem svetu pač rutina, ki se je učijo na mnogo univerzah in poslovnih šolah. Kar je razumljivo, saj je težko najti ustanove, ki zahtevajo tako kompleksno znanje, a morajo delovni procesi hkrati delovati izjemno uniformirano, standardizirano, vnaprej predpisano, sledljivo in nadzorovano.

Gre torej za rutinirano znanje, ogromno znanja, ki ga je treba imeti, da ni katastrof. Morda je le letalski promet še nekoliko bolj rutiniran, a velikih razlik ni. Zato je v Evropi na stotine in tisoče ljudi, ki odlično obvladajo obrt vodenja zdravstvenih ustanov, podobno kot je na stotine in tisoče pilotov in kontrolorjev letenja.

Zakaj torej za mesta zdravstvenih pilotov, ki jih očitno pri nas ne moremo najti niti z lučjo pri belem dnevu, ne uvozimo nekaj izšolanih rutinerjev iz tujine? Če nam gre zares za bolnike in davkoplačevalske milijarde, je stiskanje pri tisočakih za njihove plače popolna neumnost. Najemimo torej nekaj rutiniranih tujcev, za katere je vodenje zdravstva že dolgoletni poklic, ne improvizacija.

Če ne želimo sprejemati tujega znanja, bomo dobili tuje gospodarje A seveda v Sloveniji vlada prepričanje, da to ni mogoče. Tujci nas ne bi razumeli, ne bi razumeli posebnosti našega sistema! Prav v tem bi bila njihova prednost. Krvavo potrebujemo ljudi, ki ne razumejo slovenskih posebnosti, ki se jim niti ne sanja, kaj vidimo Slovenci, ko rečemo rdeča ali bela.

Potrebujemo direktorja bolnišnice, ki bo imel svoje cilje, imel svoj prav, hkrati pa ne bo razumel niti malo od tega, kar hoče ZZZS, kaj med vrsticami sporoča ministrstvo, kaj želijo povedati dobavitelji, ko donirajo za raziskave. Ki niti malo ne bo razumel nakupa aparatur, ki ne bi bile polno izkoriščene, in ne bo razumel praznih popoldanskih čakalnic. Če ne želimo v Slovenijo sprejemati tujega znanja, bomo prej ali slej dobili tuje gospodarje.

Rezultat amaterstva in slepomišenja Zato mislim, da je očitna vladna odločitev za ustoličenje gospoda Baričiča za direktorja UKC rubikon, s katerim je Cerarjeva vlada vsaj na zdravstvenem področju povsem odkrito in s polno odgovornostjo krenila na pot neresne, kadrovsko-politične šlamastike.

Gre za preveč pomembno odločitev, da bi jo lahko spregledali, in hkrati je vlada že predolgo na oblasti, da bi se lahko zgovarjala na nedodelane postopke in pravila, ki niso pod njenim nadzorom. In pri tem sploh ne gre za Baričiča osebno, ampak za kadrovski postopkovni amaterizem in slepomišenje, ki sta nas v bližnji preteklosti stala že toliko katastrof.

Butale Če je torej mogoče kljub vsem našim kadrovskim šlamastikam v preteklosti še naprej politično slepomišiti pred očmi vseh Slovencev, potem smo zares precej zabit narod in nas je lahko zares strah za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok.

Ne spreglejte