Bumbarji *

Naj začnem z zanimivo anekdoto. Okoli leta 2005 me je predsednik DSP Žabot imenoval za ekonoma Društva slovenskih pisateljev (DSP). Volontersko, ampak vseeno so bili časi, ko je vsak že iz principa hotel narediti dober posel. Začeli smo oddajati vrt DSP za poletni džez, ki ga je prirejal Gajo. Skušali smo kaj premakniti tudi okoli katastrofalne naložbe prejšnjih DSP-jevih ekonomov v Zbiljski gaj. Kamor je DSP naložil denar, ko je moral "po Jazbinšku" prodati lepo število svojih "umetniških" stanovanj, ki so jih zaradi znanega zakona želeli "odkupiti" pisatelji. A bolje, da bi jih vzeli kar zastonj, kot pa da je izkupiček uplinil Zbiljski gaj. Poleg tega pa smo skušali tudi obnoviti propadajoč pisateljski počitniški dom v Belem Križu nad Fieso. Zato je od nekod padla ideja, da gremo prosit Bavčarja, ki je bil takrat na čelu Istrabenza glavni finančni frajer, kakopak. Lova do krova, smo si mislili. Zaprosili smo za avdienco. Bavčar nas ni sprejel. Mislim, da je bil takrat že krepko v zosu, le da mi tega nismo vedeli. Hvala bogu. A čeprav si nisem izmislil tega klečeplaznega predloga, nisem bil proti. Čeprav sem bil pred tem zares zgrožen, ko so Bavčarja posadili na čelo Istrabenza. Za tolažilno nagrado, ker je izvisel pri kandidaturi za predsednika LDS. Takrat sem živo občutil, kako bi se moral počutiti biblijski Kaifa, ko je ljudstvo od njega izsililo Kristusovo obsodbo. Beda do konca, ampak naj zmaga norost! Vseeno pa se mi je takrat ob novici o Bavčarjevem vzponu na Istrabenz zazdela Slovenija izgubljena zgodba. Saj ne bi imel nič proti, da bi mu za zasluge dali politično nagrado, magari v sto tisoč evrih. Kot državljan bi razumel. Ampak dati amaterja na čelo družbe, od katere je odvisno preživetje cele Primorske – ob takem škandalu zares nisem videl za Slovenijo nobene možnosti več. A nedolgo zatem bi bil pripravljen iti v avdienco k velikemu šerifu in ga prositi za denar za DSP. Mu ponuditi, da iz počitniškega doma DSP naredi kak svoj veleumni projekt, magari toplice ali podružnico kazinoja, katerega deležniki bi bili potem pisatelji in imeli od tega reden dotok denarja in zastonjske počitnice za svoje umetniške projekte. Kakšni bumbarji smo bili! Brez refleksije o realnosti, ki zares šteje. In to kljub naši nenehni refleksiji o lastni prezenci v knjigah in medijih. Bumbarji pač. Samopašni čmrlji, ki letijo s cveta na cvet. Zvečer pa prespijo na tistem, kjer jih pač zaloti tema. Ali pa se zavlečejo v svojo varno luknjico, v svoje varno malo gnezdece. Ki ga v nasprotju s čebelnjakom noben medved ne opazi in zato tudi ne more ogroziti. Generacijski tehnični nokavt A nismo bili edini. Celi generaciji tistih, ki smo z izjemo stanja na Roški zgrešili kakšno aktivnejšo vlogo pri osamosvajanju države, je na neki tehnični način pripadla tranzicijska zmaga. S tehničnim nokavtom. Če ta birokratski izraz, ki pa je za našo generacijo zelo pomenljiv, komu kaj pomeni. Naši predhodniki so se šli svoje velike zgodbe, ki so jim dvajset let uničevale ideološke živce in zdaj pristajajo na sodiščih. Politične privatizacije, mafijske akcije, nacionalni interesi, podmizno podarjanje podjetij in posledično uničevanje slovenske ekonomije. Ni jim bilo lahko. Tako zelo močnim in hkrati tako nesorazmerno neukim za nove čase. Naša generacija je izšolana in čila začela v ozadju, v malih uradniških in uredniških luknjah, ki jih je bilo zaradi nove države in vedno novih kreditov kmalu razveseljivo mnogo. Kot pridni uradniški čmrlji smo skrbeli, da smo vrtali nove in nove. Lepo smo se zalezli v vse mogoče zakone in zakonske akte in pravilnike. Brez vprašanja o smislu. Brez refleksije. Brez metafore, vsaj tako se nam je zdelo. Bili smo tehnologi. Ni nam prišlo na misel, da je to pravzaprav že metafora. Uradniški čmrlji. Bumbarji, ki imajo privilegij skrbeti izključno zase. Dobili smo svoje službe, svoje luknjice in hoteli postati specialist. Imeti v zakupu vsak svoje področje in ne pustiti, da kdorkoli razpravlja o smislu našega obstoja, naj stane, kar hoče. Zato nam je bila EU pisana na kožo. Ta luknjičasti raj čmrljastih birokratov, ki EU razumejo kot rajski vrt. Da ga lahko fantazijsko (ampak ne z inovativno fantazijo nadarjenih umetnikov, temveč s stereotipno fantazijo ISO-standardiziranih vrtnih palčkov) prepredejo s kamnitimi stezicami in steklenimi paviljoni in z nasadi limonovcev in pomarančevcev, ki ima vsak svoje posebno namakanje in klimatsko napravo, jasno, vse računalniško in daljinsko upravljano. Dokler od nesmiselne, samomorilske draginje ne crkne ekonomija, jasno. Birokratski čmrlji kot metafora Zato že od devetdesetih dalje v resnici nismo več generacija brez metafore (op. gre za široko sprejeto generacijsko oznako Andreja Blatnika v spremni besedi mojega Srebrnika). Dvajsetletni obstoj te oznake je le odraz naše nereflektiranosti. Morda zaradi strahu, ker smo bili v mladosti porinjeni v nasilne družbene tokove, ki jih nismo niti povzročili niti obvladovali. Potisnjeni v vojno z bivšimi sošolci, ki so potem po TV jokajoč razlagali, da se mi "kao hočemo odcepiti, oni pa nas kao ne pustijo stran". A medtem smo marsikaj preživeli in z življenjem nujno pride metafora. Postali smo uradniški čmrlji, EU-čmrlji, tehnološki hrošči, bumbarji, skratka. Z jasno metaforo, a brez refleksije, da bi jo izrekli. Obratno kot naši predhodniki, ki so prav refleksijo imeli čudovito izdelano, a so potem njen bogato tkani plašč porabili za teoretsko-ideološko pokrivanje nekih bednih političnih osebkov. Ki bi razgaljeni in brez varovalnih plaščev naredili veliko manj škode in bili krajši čas pri oblasti. A če lahko našim predhodnikom očitam nelogičen in nasilen (z elementi koristoljubja) ideološki razcep svoje izdelane refleksije, pa lahko svoji generaciji prav obratno očitamo nereflektirano monolitno enotnost. Grozljivo, zabito enotnost uradniških tehnologov, ki se na generacijskih žurih zabavajo z zabavljanjem nad stupidnostmi, ki jih kao prisilno delajo na ministrstvih zaradi bednih zakonov. Enako v bolnišnicah in pri Zidarju in pri raznih skladih in Savah in Merkurjih in Istrabenzih. Stupidna uradniška enotnost, ki se drži lastne luknje, brez kančka refleksije. Ki si jo zaradi uradniške podrejenosti, resnici na ljubo, ne more privoščiti. Če izvzamemo salonsko kramljanje o povsem nepomembnih družbenih temah in opravljanje. Čeprav smo bili kot izšolana in udobno nameščena bumbarska generacija predobri tehnologi, da ne bi vedeli, da to, kar počnemo, smrdi do neba in se ne more dobro iziti. Enako kot so smrad koncentracijskih taborišč nekoč vohali Nemci, pa se jim ni zdel primeren čas za refleksijo. Tako sta tudi pri nas mirno tekli Sava in Mura z milijonskimi krediti, mi pa smo čmrljasto pisali zapisnike in se zgražali na generacijskih sestankih. O norem Zidarju in norih EU-projektih, ki zlivajo milijone v projekte, ki jih nihče priseben z lastnim denarjem ne bi financiral. Vse smo vedeli, ampak za čmrljaste tehnologe brez refleksije so bili to preveliki zalogaji. Zato smo tisti v javnih črmrljovinah lepo pridno in tiho izpolnjevali obrazce in dvigali roke in izrekali nesmiselne in sprenevedave sodbe. Kakor je pisalo v pravilnikih in zakonih. Tisti, ki so šli na svoje, pa so točno lepo po pravilih za svoje gospodarje peljali kriminalne projekte. Katerih vrhunec so najbrž gradbene jame z vsemi urejenimi papirji in posojili – le da so njihovi lastniki že vnaprej vedeli, da tam nikoli ne bo stalo kaj več od kupov gramoza in bagrov z neplačanimi računi. In denarjem na nekih otokih. Slepa pega za refleksijo in antagonizme Zunaj naših zakonskih pravilnikov in uredb pa smo bili brez občutka za antagonizme, ki jih ne moreš prekriti niti s pravilnikom niti s prijazno mislijo ali besedo. Ali vljudnim molkom. S tem pa sploh ne. Vendar smo bili izšolani v tradiciji in sistemu, ki je pač prikrival antagonizme. Vzgojeni, da najbolje prideš skozi z igro, da ne vidiš, kar je pomembno, ampak čebljaš o nefrustrirajočih družabnih tračih. To prikrivanje bistvenih življenjskih antagonizmov imamo itak že v folklori. Zaradi stisk na revnih kmetijah je bilo malo takih, ki so imele primerno kajžo za staro generacijo in so opravile primerno predajo mladim. Selitev stran pa je pomenila prekleto hlapčevanje. Zato smo si morali ustvariti nacionalno iluzijo, da osnovnega, tj. generacijskega antagonizma sploh ni. Da smo skupaj s starimi lahko čisto srečni. Seveda mora biti potem vmes veliko alkohola. In veliko molka, da se ne ve, kdo se je obesil na štrik. Veliko spretnosti, da v pogovoru preskočimo nasilna dejstva. Da lahko ob vsakem srečanju naglo zavijemo v veseljaške teme in zavriskamo hej juhej, če je zadrega prevelika. Vendar je občutek za antagonizme osnova za diskusijo. Kjer so si ljudje zmožni dajati na mizo dejstva in številke. Prikrivanje svojih antagonizmov pa vodi v podmizne akcije in patološka zavezništva. Sinovi na podstrešjih namesto v lastnih stanovanjih. In samotolažba, da smo s starimi v tako dobrih odnosih, da lahko tašča brez problemov slučajno zaide v kuhinjo ali spalnico in pobrska po hladilniku. Nihče ni v tako dobrih odnosih. Toliko časa, dokler se to lahko "slučajno" dogaja, že ne. Ampak šele po tem, ko se kaj takega ne more več niti slučajno zgoditi. Tu ne gre za prijaznost. Za ljubezen še manj. Ljudje morajo biti svoji in na svojem, da so lahko zares prijazni. Prijazen si lahko iz svoje lastne in čiste igre, vse ostalo je hlapčevanje. Šele ko si na svojem, se odnosi nedvomno izboljšajo. Zato si morajo ljudje priznati antagonizme pri sebi. Jih ovrednotiti in ustrezno oceniti, da se jim zdi vredno investirati v njihovo rešitev. Z ločenim vhodom, na primer. Še bolje ločenim naslovom. Bolje oddaljen prijatelj kot bližnji mučitelj. Razen tega pa smo se kot samoupravna generacija tudi šolsko-formalno izmojstrili v igranju slepe pege za antagonizme. Ker smo takrat morali imeti formalno vsi iste interese, delavci in direktorji, kmetje in meščani, cestarji in vozniki, vsi za enega in eden za vse. Lastnina je bila od vseh in torej nepomembna. Ma vraga! Zato je sistem razgnalo v dolgovih in bankrotu, ki ga torej ne doživljamo prvič. Ampak tistega pred četrt stoletja vodilni tovariši niso hoteli priznati in si s slabo banko mazati dobro ime. Zato so si raje izmislili nacionalne antagonizme, da bi nekako pojasnili prazne bančne račune. In ostali na položajih, ki so se zaradi novih držav potem še razveseljivo pomnožili. Zato je bilo zadovoljstvo vsesplošno, če pustimo ob strani uničeno generacijo in pošasten sloves Jugoslovanov, ki so iz navadne, vseevropske politične tranzicije naredili tako patetično klavnico. Zaradi prirojene in nato še izšolane slepe pege za antagonizme smo slovenski bumbarji trenutno daleč najnevarnejša generacija. Zajedeni v vse pore družbene birokracije, sedeči na vseh sestankih, kjer se odloča o milijonih, a hkrati povsem brez lastne refleksije. Resda nas pri enotnosti ne moti ideologija. Ta se celo tistim, ki so v ideoloških službah in podjetjih, zdi samo opis delovnega mesta. Potem se na pivu mirno režijo kot kamele s svojimi ideološkimi sovragi. Itak gre le za opis delovnega mesta. Ampak pri bumbarjih je ravno naša monolitna, nereflektirana uradniška enotnost tisto, kar je najbolj nevarno. Enotnost v tem, da vsak skrbi zgolj za svoje malo, teoretično utemeljeno čmrljevsko gnezdece ne glede na to, kaj se dogaja v realnem svetu. Babice in dedki Zato bumbarji mirno brenčimo po birokratskih livadah in nočemo gledati v smeri, ki jih ni v pravilnikih in zakonih. Navdušeno razpravljamo in tarnamo skupaj z EU-gospodarji o svoji državni zadolženosti, a hkrati nočemo videti, da zadolženost ni več fenomen dolžnikov ampak upnikov. Da smo vstopili v nov finančni svetovni red, nov način ohranjanja vrednosti denarja, ki ga zlato in Kajmanski otoki več ne zmorejo. Zato se vsaki državi in njenim živim državljanom obesi za vrat maksimalno mogočo obvezo, da bodo morali v nedogled plačevati svojo tlačansko desetino in se hektično iti natančno predpisano ekonomsko politiko. A če kot mali Slovenčki ne moremo kaj dosti proti novemu predpisanemu svetovnemu redu, se moramo zaradi interesa svojih otrok vsaj vprašati, komu bomo plačevali svojo finančno desetino. Svojim ali nemškim in francoskim upokojencem? Ker se mi zdi, da bodo Nemci svojo tlačansko desetino plačevali v glavnem svojim babicam in dedkom. Francozi pa svojim. In se bojim, da bo zaradi naše bumbarske nereflektiranosti na koncu izpadlo, da bomo Slovenci v novem finančnem redu morali najprej poplačati nemške in francoske babice in dedke, potem pa šele naše. Če bo kaj ostalo, pa še šolanje naših otrok. To so vprašanja, ki jih mora začeti reflektirati moja, bumbarska generacija. Brez takih refleksij, vprašanj in odgovorov ne bomo nikoli zmogli načrtovati večjih akcij, ki nas bodo kot družbo usmerili tja, kjer se bo za vse najpametneje usidrati, ko pridrvi tak ali drugačen svetovni vihar. * bumbar (srb) = čmrlj