Brez nadzora

Tudi ni več bitka s ponudniki vsebin, ki te vse pogosteje reciklirajo in vmes še posiljujejo z oglasnimi sporočili, ki zahtevajo delovanje prav vseh malih sivih celic. Ne – najžolčnejša bitka, ki jo bijemo, je bitka z množico daljincev, ki se množijo kot poljske miši.

Imamo pametne televizorje, ne nujno tako pametne gledalce, prostorski zvok, ambientalno svetlobo, HD, 4K, Bluray – cel kup tehnologij na dveh kvadratnih metrih – in na mizi hordo daljincev, vsakega za svojo napravo. Dokaz, da tehnologija lahko povzroči več težav, kot pa jih reši. Običajen večer se torej sprevrže v pravo prstno gimnastiko – vse s preprosto željo po ogledu filma.

Vaja dela mojstra Najprej ponavadi prižgemo TV – s praviloma največjim daljincem – in če nas ne preseneti hreščeči hrup oglasa za tampone, skoraj gotovo nič ne slišimo. Seveda, saj je treba nastaviti jakost zvoka, za kar moramo seči po drugem daljincu – od sprejemnika, ki nam ga je ponudil operater.

Ni nujno, da je to dovolj, saj ima veliko uporabnikov zvočne zadeve zvezane prek ločenega ojačevalnika ali sistema za domači kino, ki pa spet pomeni drug daljinec. Tisti še bolj pustolovsko naravnani imajo morda še ločen predvajalnik za Blu-ray ali igralno konzolo, jasno – s svojim daljincem.

Samo za moške Zadeva se zaplete naprej, ko na ta parter z daljinci spustimo punco, ženo ali taščo – za te se je tehnološki razvoj televizije končal leta 1985 z enim brezžičnim daljincem, ki zna vse. Pogosta posledica tega demokratičnega vedenja do televizorja je poved, ki jo nekako že pričakujemo: "Dragi, televizija ne dela." Ali pa: "Televizija se je ugasnila (sama od sebe, seveda)."

Poseben eksperiment, ki je morda že malce krut, je menjava televizorja, ki pomeni, da potrebujemo nov daljinec, dame pa se vedejo, kot da prvič v življenju vidijo to čudo. Obstajajo tudi živahnejši izrazi ljubezni do tehnologije, ki naj ostanejo predmet samocenzure.

Zapletov kljub več inštruktorskim podvigom (ti so ponavadi na sporedu v petek zvečer) ni konec – v enačbi so tudi objektivne okoliščine. Po pravilu pet različnih daljincev pomeni pet različnih vrst baterij. Mini izziv – vprašajte dame, katere oznake nosijo baterije, oz. če ste pogumnejši, jih pošljite v trgovino po baterije za daljinca. Vmes se seveda še oblecite in obujte, ker je skoraj zagotovo, da vas čaka popravni nakup.

Da ne omenjam dejstva, da imajo daljinci pogosto toliko različno obarvanih in oblikovanih tipov, da v strahu čakate, kdaj bo žena izstrelila jedrsko raketo, ne pa prestavila na Razočarane gospodinje. Ko dežuje, lije, pravijo, zato ni nič čudnega, da situacijo izdatno poslabšajo še drugi daljinci v gospodinjstvu, ki upravljajo klimo, razsvetljavo, dovozna vrata ipd. Več jih je, večja je možnost za scenarij, da bo raztresena žena v želji po ogledu dnevnika ohladila stanovanje, zaprla sosedo, ugasnila luči in na zaslon pričarala velik par prsi.

Rešitve so, a ... Obstajajo rešitve, seveda. Univerzalni daljinci, ki jih lahko nastavimo tako, da lahko z njimi upravljamo več naprav hkrati. Ti so videti še bolj strašljivo kot kontrolna plošča na jedrski podmornici. Postopek nastavljanja je za mnoge hud intelektualen napor, njihovo delovanje pa je pogosto nezanesljivo in je bolj kot ne loterija. Tudi poceni niso.

Druga možnost so hipersposobni daljinci pri naprednejših televizorjih, ki so zasnovani kot univerzalni, a je pogoj, da so vse naprave od istega proizvajalca, gotovo bolj izjema kot pravilo. Nekateri ponujajo aplikacije za pametne telefone, ki te pretvorijo v nekakšne večnamenske daljince – spet s svojimi izzivi. Obstajajo tudi skoraj znanstvenofantastične možnosti – nadzor s senzorjem gibanja (Microsoft Kinect) ali glasovno upravljanje.

Iskreno – po preizkušenih možnostih lahko rečem, da se že dolgo nisem počutil tako trapasto kot v trenutku, ko sem pred televizorjem krilil kot usmerjevalec prometa na letališču, vmes pa v kleni slovenščini tulil v zrak – vse v borbi z angleško govorečim vmesnikom.

Otroci so zakon Pravi zmagovalci v ekosistemu daljincev so otroci. Male ročice instinktivno zaobvladajo vse prave tipke – kot da ima vsak otroški kanal svojo tipko na daljincu. Tudi ko jim ta pade iz rok, ima navado, da se skrije v nišo za kavčem, kamor dosežejo le otroci. Morda je rešitev za zakonske spore za daljinec in neuspeh pri zaobvladanju le-tega ravno v tem – dajmo daljince otrokom in upajmo, da se bo na kakšnem otroškem kanalu prikazal še šport.